Vonji Toskane: obisk parfumerije Santa Maria Novella in firenških vrtov

Začetek maja sem se odpravila na navdihujoče raziskovanje Toskane – dežele, kjer se srečajo umetnost, narava, vino in vonji. Namen mojega obiska je bil dvojen: občudovanje cvetočih vrtov, še posebej vrtnic IN Iris, ter poglobitev v zgodovino parfumeristike v Firencah. Pot me je najprej vodila v središče mesta, v Officino Profumo-Farmaceutico di Santa Maria Novella, eno najstarejših še delujočih parfumerij na svetu.

Zgodba, ki se začne z zelišči in molitvijo

Zgodovina te izjemne ustanove sega vse do leta 1221, ko so dominikanski menihi v samostanu Santa Maria Novella začeli gojiti zdravilna zelišča v samostanskem vrtu. Njihovo znanje o rastlinah ni bilo le praktično, ampak tudi duhovno – zelišča so bila darovi narave, ki jih je bilo treba razumeti, častiti in skrbno uporabljati.

Menihi so iz zelišč, cvetov in smol pripravljali mazila, balzame, tinkture, eliksirje, medicinske vode ter celo destilate, ki so jih uporabljali za: lajšanje bolezni, razkuževanje ran, duhovno čiščenje, krepitev telesa…

Njihovi pripravki so temeljili na preprostih, a učinkovitih naravnih sestavinah – rožna voda, sivka, rožmarin, smilj, brin, kadilo, mirta. Nekateri recepti iz tistega časa so preživeli stoletja in se še danes uporabljajo.

Acqua della Regina – vonj, ki povezuje svetove

V parfumeriji Santa Maria Novella tudi danes še vedno izdelujejo parfum, ki ima v sebi zgodbo kraljice – Acqua della Regina, “Kraljičina voda”. Ta dišava ni ujeta v preteklosti, temveč živi tukaj in zdaj, v prostoru, kjer jo je nekoč prvič ustvarila roka meniha – in kjer jo danes podoživljajo generacije obiskovalcev.

Acqua della Regina je bila ustvarjena leta 1533 kot poročno darilo Caterine de’ Medici njenemu bodočemu možu, Henriku II. Valoisu, ob njuni poroki. Ta dišava je najstarejši parfum Officine Profumo-Farmaceutica di Santa Maria Novella in velja za enega najstarejših parfumov v zahodni zgodovini. 

Parfum Acqua della Regina spada v citrusno olfaktorno družino in vsebuje:

• Zgornje note: italijanski citrusi, petitgrain

• Srčne note: neroli, rožmarin, klinčki, sivka

• Bazne note: mošus  

Ta dišava je znana po svoji svežini in citrusnem značaju, ki odraža eleganco in gracioznost Firenc ter je očarala francoski dvor.  

Acqua della Regina ni le parfum, temveč tudi simbol kulturne dediščine in zgodovinskega pomena. Njena zgodba ponazarja, kako je parfumerija prešla iz Italije v Francijo in kako so se vonji uporabljali kot izraz ljubezni, moči in diplomacije.

Leta 1612 je parfumerija postala dostopna širši javnosti. Pod vodstvom fra Angiola Marchissija so jo uradno odprli kot Officina Profumo-Farmaceutica di Santa Maria Novella. Takrat so že izdelovali rožne vode, eliksirje, tonike, potpurije in parfume, ki se še danes ohranjajo kot del njihove bogate tradicije.

Obisk teh prostorov je bil zame globoko doživetje. Visoki stropi, staro pohištvo, steklene vitrine in vonji, ki se skoraj lepijo na stene. Najbolj poseben trenutek je bil, ko sem povonjala Acqua della Regina – preprosto, a svetlo dišavo, ki še danes nosi duh svojega časa. Že takrat sem si mislila: kako bi jaz ujela ta občutek v svojem jeziku dišav?

Dišeča simfonija nad Firencami

Pot me je vodila še do Rožnega vrta pod Piazzale Michelangelo. Med vrtnicami vseh barv in oblik sem našla kotiček tišine in nežnosti. Vonji vrtnic so mi prišepetavali formule, brez da bi sploh vedela, katere esence slišim.

Ko sem stopila v ta vrt, me ni prevzela le njegova botanična lepota, temveč tudi življenje, ki se je v njem odvijalo. Povsod naokrog so sedeli ljudje – večinoma mladi, na dekah, z zvezki, s prijatelji, s knjigami… Tihi pogovori, smeh, poglobljeni trenutki. Nekateri so preprosto samo sedeli in gledali Firence v daljavi.

Ob tem sem pomislila, kako lepo je, ko si ljudje vzamejo čas za takšno druženje – umirjeno, povezano z naravo in prostorom. Pri nas takšne prizore redko vidim – kot da so vrtovi nekaj, kar obiščemo, ne pa doživimo. V Firencah pa sem občutila, kako lahko javne zelene površine postanejo podaljšek doma – prostor za dihanje, bližino in prisotnost. To je bil zame skoraj tako močan vtis kot vonj vrtnic.

Ko smo bili že globoko med cvetovi, nas je presenetil dež. Vrt se je počasi praznil, kaplje pa so mehčale zrak in poglobile vonj – tisto vlažno sladkobo cvetnih lističev, pomešano z zemljo in zelenjem. Ne glede na to, da smo morali oditi, sem v sebi nosila nekaj posebnega: vtis, kako se narava v dežju ne zapre – samo spremeni glas. In vrtnice… te v dežju postanejo tišje, a še bolj čutne.

Tik ob vrtničnem vrtu je tudi – Giardino dell’Iris. Ta edinstveni botanični vrt, posvečen izključno irisom, se nahaja na vzhodni strani Piazzale Michelangelo in ponuja čudovit razgled na mesto. 

Vrt je bil odprt leta 1957 za prvo mednarodno tekmovanje irisov in je od takrat postal pomembno središče za ljubitelje in gojitelje teh cvetlic. Vsako leto med aprilom in majem, v času polnega cvetenja, vrt odpre svoja vrata obiskovalcem, ki lahko občudujejo več kot 1.500 različnih vrst irisov z vsega sveta.  

Na žalost smo vrt obiskali tik po njegovem zaprtju in ga nismo mogli raziskati od blizu. Kljub temu smo uživali v razgledu na njegove cvetlične gredice in občudovali trud, ki ga vložijo v ohranjanje in predstavitev teh čudovitih cvetlic.

Zakaj me je navdušil parfum Katarine Medičejske

Katarina Medičejska me je že dolgo navdihovala s svojo zgodbo. Ko sem pred časom brala o njej, me je prevzela njena odločnost in prefinjen okus. Ob poroki s francoskim kraljem Henrikom II. leta 1533 je s seboj v Pariz pripeljala svojega osebnega parfumerja, Renata Bianca, znanega tudi kot René le Florentin. Ta je bil vzgojen pri dominikanskih menihih v Firencah in je s seboj prinesel bogato znanje o izdelavi dišav . 

V času, ko so bile orientalske dišave prevladujoče, je Katarina želela nekaj drugačnega. Želelaje parfum, ki bi ujel vonje rastlin, ki so jo obdajale v Toskani.

Ko sem povonjala Acqua della Regina v Firencah, sem začutila povezavo z zgodovino, naravo in umetnostjo. Dišava me je popeljala nazaj v čas Katarine Medičejske, njene elegance in odločnosti. To ni le parfum, temveč zgodba, ujeta v steklenički.

In ta zgodba me kar vabi na novo parfumsko doživetje. Prav tako je nastala prva colonska vodica. Ko je italjan, ki je živel v Nemčiji s parfumom opisal vonj svoje rodne Italije.