Po dišečih poteh Benetk – mesto, kjer je parfumeristika pisala svojo zgodovino
Benetke, mesto neštetih zgodb, umetnosti in lepote. Tokrat sem jih obiskala z nekoliko drugačnim namenom – raziskovati njihovo bogato parfumsko dediščino, odkrivati nove dišavne sestavine in ponovno srečati nekoga, s katerim naju povezuje ljubezen do parfumeristike.
Obožujem raziskovanje novih parfumskih surovin. Njihove vonje, izvor, zgodovino in predvsem neskončne možnosti, ki jih ponujajo pri ustvarjanju parfumov. Čeprav se z naravno parfumeristiko ukvarjam že vrsto let, me vedno znova preseneti, koliko je še mogoče odkriti, spoznati in se naučiti.
Prav ta radovednost me je tokrat s prijateljicama popeljala v Benetke.
Mesto, ki ga vsi poznamo po kanalih, palačah, umetnosti in bogati zgodovini, skriva tudi izjemno pomemben del evropske parfumske dediščine.
In ker me vedno najbolj zanimajo zgodbe, ki se skrivajo za vonji, smo se odločile, da Benetke tokrat doživimo skozi parfumeristiko.
Benetke – kjer so se srečevale dišave Vzhoda in Zahoda
V času Beneške republike so bile Benetke eno najpomembnejših evropskih pristanišč. Prav sem so z Vzhoda prihajale ladje, natovorjene z dragocenimi začimbami, aromatičnimi rastlinami, smolami, dišečimi lesovi in drugimi eksotičnimi surovinami.
Danes so nam številne od teh sestavin povsem dostopne, nekoč pa so predstavljale pravo bogastvo.
Predstavljajte si beneške trgovce, ki so v pristanišču raztovarjali cimet, klinčke, poper, kadila, benzoein in druge dragocene dišeče sestavine z oddaljenih koncev sveta.
Prav dostop do teh surovin je pomembno prispeval k razvoju beneške parfumeristike in drugih obrti, povezanih z vonji.
Joan, ki nas je vodila skozi zgodovino parfumeristike, nam je predstavila tri zanimive dejavnosti, ki so bile značilne za takratne Benetke.
Spezierie so bile trgovine z začimbami, zelišči in najrazličnejšimi aromatičnimi surovinami. Trgovci so jih odmerjali, pakirali v vrečke in prodajali. Te sestavine niso bile namenjene samo kuhanju, temveč tudi zdravilstvu, kozmetiki in izdelavi dišav.
Saoneri so bili izdelovalci mil. Beneška milarska obrt je slovela po izdelkih na osnovi rastlinskih olj, predvsem oljčnega olja. V zgodovini izdelovanja mil poznamo tudi uporabo lovorovega olja, značilno za mila iz Alepa. Z dodajanjem različnih zelišč in aromatičnih sestavin so nastajala mila s povsem različnimi vonji.
Najbolj pa me je navdušila tretja dejavnost.
Muschieri – beneški mojstri dišav.
To so bili predhodniki današnjih parfumerjev, ki so ustvarjali parfume, dišeče vode, tinkture, pudre in različne pripravke za odišavljanje telesa, oblačil in prostorov.
Izdelovali so celo odišavljene rokavice in pahljače.
Predstavljajte si elegantno Benečanko, ki v roki drži čudovito pahljačo, ob njenem premikanju pa se v zrak sproščajo nežne dišave.
Vonj je bil že takrat del osebnega izraza, elegance in prefinjenosti.
Marco Polo in začetek novega poglavja beneške parfumeristike
Pomembno mesto v tej zgodbi ima tudi Marco Polo.
Njegova potovanja po Aziji so Evropi približala številne dotlej slabo poznane kulture, običaje, rastline in dragocene aromatične sestavine.
V svojih zapisih je opisoval tudi surovine in navade, povezane z odišavljanjem ter nego telesa.
Benetke so s svojo trgovsko močjo, pomorskimi povezavami in obrtniškim znanjem postale eno pomembnejših evropskih središč parfumeristike.
Od tod so se surovine, ideje in znanje širili naprej po Evropi, tudi v Francijo, ki danes velja za eno najpomembnejših držav v svetu parfumov.
Joan se je med pripovedovanjem celo pošalila:
»Kdo ve, kakšna bi bila danes francoska parfumeristika, če ne bi bilo Benetk!«
Seveda parfumeristika ni nastala v Benetkah – njena zgodovina sega tisočletja v preteklost. So pa Benetke nedvomno pomembno prispevale k razvoju evropske parfumske kulture.
In prav te povezave med zgodovino, trgovino, rastlinami in vonji so zame izjemno zanimive.
Casanova in njegove dišeče skrivnosti
Ko govorimo o Benetkah, seveda ne moremo mimo Casanove.
Tudi on je bil, kot nam je pripovedovala Joan, velik ljubitelj dišav.
Po eni od anekdot naj bi na robček nanašal različne parfume in si z njim nato nežno odišavljal roke in prsi.
Dišava je bila del njegove osebne privlačnosti in zapeljevanja.
Zanimivo, kako so ljudje že stoletja nazaj razumeli, da vonj ni le nekaj, kar zaznamo z nosom, ampak nekaj, kar lahko vzbudi čustva, ustvari vtis in ostane v spominu.
Ponovno srečanje po dvanajstih letih
Eden najlepših delov našega obiska pa je bil pravzaprav precej oseben.
Z Joan, ki danes deluje v svetu parfumske hiše The Merchant of Venice, sva se namreč spoznali pred dvanajstimi leti, ko sva se skupaj izobraževali iz naravne parfumeristike v Bologni.
Takrat sva obe raziskovali svet dišavnih sestavin, njihove lastnosti in umetnost ustvarjanja naravnih parfumov.
In kako lepo je bilo po toliko letih ponovno srečati nekoga, s katerim te povezuje ista strast!
Joan se pri svojem delu ne omejuje izključno na naravno parfumeristiko, zato je bil zame njen pogled še toliko bolj zanimiv. Vsak ustvarjalec namreč razvije svoj način dela, svojo filozofijo in svoj odnos do sestavin.
Prav srečanja z drugimi parfumerji me vedno znova navdušijo, saj mi omogočajo pogledati na ustvarjanje z druge perspektive.
Tokrat nas je Joan popeljala skozi zgodovino beneške parfumeristike, predstavila različne parfumske surovine in nam omogočila, da smo raziskovale številne dišave.
Nekatere sem seveda že dobro poznala, saj jih tudi sama uporabljam pri ustvarjanju, druge pa so mi odprle nove ideje in možnosti.
Posebej zanimivo je bilo vonjati tudi dišave, značilne za različna zgodovinska obdobja, in spremljati, kako se je skozi stoletja spreminjal parfumski okus.
Zakaj imamo danes tako radi sladke parfume?
Med raziskovanjem surovin smo se dotaknile tudi sodobnih parfumskih trendov.
Joan nam je predstavila zanimivo razmišljanje o tem, zakaj so v zadnjih letih tako priljubljene sladke, tople in gurmanske dišave.
Vanilja, karamela, čokolada in različne sladke note, ki nas spominjajo na sladice in prijetne trenutke doma.
Po njenem razmišljanju bi bila njihova priljubljenost lahko deloma povezana tudi z obdobjem pandemije covida, ko smo ljudje veliko časa preživeli doma.
Kuhinja, peka, domačnost in občutek varnosti so postali pomemben del našega vsakdana.
Morda prav zato danes toliko ljudi išče dišave, ki prebujajo občutke topline, udobja in prijetnih spominov.
Zanimiva razlaga, čeprav seveda ne edina mogoča. Okusi se spreminjajo zaradi številnih kulturnih, družbenih in osebnih vplivov.
A prav ta povezava med vonji, čustvi in spomini je nekaj, kar me pri mojem delu že od nekdaj zelo zanima.
Ali različne kulture res različno doživljajo vonje?
Ker Joan pri svojem delu srečuje obiskovalce z vsega sveta, je skozi leta razvila tudi zanimiva opažanja o njihovih parfumskih preferencah.
Pripovedovala je, da nekateri njeni avstralski obiskovalci posebej radi posegajo po petitgrainu, sestavini s svežim, zelenim, nekoliko grenkim vonjem. Ta jim po njenem opažanju vzbuja občutek odprtosti, prostornosti in svežine.
Pri nekaterih obiskovalcih iz Azije opaža večjo naklonjenost kadilnim vonjem, medtem ko obiskovalci iz arabskih držav pogosto izbirajo bogate vrtnice, začimbe in intenzivnejše dišavne kompozicije.
In Slovenci?
Po njenih izkušnjah imamo zelo radi vonje narave. Gozdne, zelene, zeliščne in sveže dišave.
Morda tudi zato, ker živimo v okolju, kjer nam je narava tako blizu.
Seveda gre za njena osebna opažanja in ne za pravila, ki bi veljala za vse pripadnike posameznih kultur.
A vseeno je zanimivo razmišljati o tem, koliko na naš odnos do vonjev vplivajo okolje, v katerem odraščamo, naši spomini in izkušnje.
Vonj je namreč nekaj izjemno osebnega.
Kar je nekomu prijetno in domače, lahko pri drugem vzbudi povsem drugačne občutke.
In kakšen parfum ustreza naši koži?
Zanimiv mi je bil tudi Joanin način izbire sestavin za posamezno osebo.
Preden je začela svetovati, je želela spoznati tudi naravni vonj naše kože.
Pri meni je zaznala nekoliko slajši vonj kože in mi predlagala cvetlične dišave.
Pri prijateljici, katere vonj kože je ocenila kot bolj nevtralen, pa je priporočila nekoliko slajše parfumske kompozicije.
Sama pri svojem delu več pozornosti namenjam temu, katere vonjave človeka pritegnejo, kakšne spomine prebujajo in kakšen parfum si želi ustvariti.
A zanimivo je videti tudi drugačne pristope.
Navsezadnje se parfum na vsaki koži nekoliko drugače razvija, pri izbiri pa vedno ostaja najpomembnejši osebni občutek.
Ko ena parfumerka riše, druga pa računa
In potem smo prišle do dela, ki sem se ga še posebej veselila.
Ustvarjanja lastnega parfuma.
Po raziskovanju sestavin smo začele izbirati vonje, ki smo jih želele povezati v svojo dišavno kompozicijo.
Tu pa me je Joan presenetila z nečim, česar sama pri ustvarjanju ne počnem.
Svojo parfumsko formulacijo je začela risati.
Dobesedno.
Posamezne sestavine, njihove količine in odnose med njimi je predstavila kot nekakšno vizualno kompozicijo.
Jaz pa sem povsem drugačna.
Rada imam številke, natančne zapiske, odstotke, razmerja in matematične formule. Svojo parfumsko formulacijo si vedno zapišem.
Joan očitno razmišlja veliko bolj vizualno, jaz pa bolj matematično.
In prav to me je tako navdušilo!
Dve parfumerki, ki ustvarjata nekaj podobnega, a imata povsem drugačen način razmišljanja.
Znova sem dobila potrditev, kako zelo osebna in ustvarjalna je parfumeristika.
Parfum ima svojo strukturo, razmerja in tehnična pravila, a hkrati dopušča toliko različnih poti do končnega izdelka.
Vsaka od nas je na koncu ustvarila svoj parfum.
In tako smo iz Benetk odnesle še nekaj prav posebnega – dišavo, ki nas bo vedno spominjala na ta dan.
Palazzo Mocenigo – majhen muzej z veliko dišavno zgodbo
Po ustvarjanju parfumov smo se odpravile še v Museo di Palazzo Mocenigo, muzej zgodovine tekstila, kostumov in parfumov.
Muzej predstavlja bogato dediščino beneške mode, tkanin in oblačil, mene pa je seveda najbolj zanimal del, posvečen zgodovini parfumeristike.
In moram priznati, da sem bila navdušena.
Muzej ni ogromen, je pa nadvse očarljiv.
Razstavljene so številne zgodovinske parfumske stekleničke, pripomočki za izdelavo dišav, stari zapisi in različne parfumske surovine.
Posebej zanimiv se mi je zdel del z živalskimi sestavinami, ki so imele nekoč izjemno pomembno vlogo pri ustvarjanju parfumov.
Siva ambra (ambergris), kastoreum in mošus.
Siva ambra je povezana s prebavnim sistemom kita glavača, kastoreum izvira iz bobrovih dišavnih žlez, tradicionalni živalski mošus pa iz posebnih žlez mošusnega jelena.
Te sestavine so bile zaradi svojih posebnih vonjev in lastnosti nekoč zelo cenjene.
Danes se v sodobni parfumeristiki zaradi etičnih razlogov, zaščite živali in razvoja parfumskih sestavin pogosto uporabljajo druge možnosti, predvsem sintetične nadomestne molekule.
A videti zgodovinske surovine v živo je zame nekaj povsem drugega kot o njih samo brati v knjigah.
V muzeju je mogoče raziskovati tudi različne parfumske družine skozi vonj.
Tu moram priznati, da so se mi nekatere dišave zdele že precej spremenjene, verjetno zaradi staranja in oksidacije, zato niso najbolje predstavljale svojega prvotnega značaja.
Kljub temu je bilo doživetje izjemno zanimivo.
Navdušila me je tudi zbirka zgodovinskih parfumskih stekleničk.
Koliko lepote, natančnosti in umetnosti se skriva v teh majhnih predmetih!
Parfum očitno ni bil nikoli samo dišava. Že od nekdaj je bil povezan tudi z estetiko, oblikovanjem in načinom, kako predstavljamo nekaj dragocenega.
The Merchant of Venice – tradicija, ki živi še danes
Beneška parfumska zgodba pa ni ostala samo v preteklosti.
Lep primer nadaljevanja te tradicije je parfumska hiša The Merchant of Venice, ki svoj navdih črpa prav iz zgodovine Beneške republike, trgovskih poti in dragocenih dišavnih sestavin.
Njihovi parfumi so res posebni. Bogate in zanimive dišavne kompozicije, čudovite stekleničke ter močna povezava z beneško umetnostjo in kulturo.
Všeč mi je, kako znajo zgodovinsko dediščino preplesti s sodobno parfumeristiko.
In kako lepo, da je bila del našega raziskovanja tudi Joan, s katero sva se pred toliko leti srečali prav zaradi skupnega zanimanja za ustvarjanje parfumov.
Iz Benetk nikoli ne pridem brez spominka
Naš dišeči dan pa se seveda ni mogel zaključiti brez nakupa spominka.
Tokrat sem prišla domov s kar petimi novimi knjigami na tematiko parfumov in moč vonja.
Vedno si rečem, da bom samo malo pogledala. Potem pa odkrijem novo knjigo o zgodovini parfumeristike, zanimiv priročnik o dišavnih sestavinah ali kakšno posebno publikacijo o ustvarjanju parfumov. In seveda gre vse z menoj domov. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Moja knjižnica je bogatejša za nove knjige, jaz pa za še več novih idej.
Včasih imam občutek, da je svet parfumeristike neskončen. Več ko raziskujem, več novih vprašanj se mi odpira. Vsaka nova surovina prinese nove možnosti, vsaka knjiga novo znanje in vsako srečanje z drugimi ustvarjalci drugačen pogled.
Benetke, tokrat sem vas doživela drugače
Benetke so mesto, kamor se je vedno lepo vrniti.
A tokrat sem jih doživela na povsem drugačen način.
Ne samo skozi arhitekturo, kanale in umetnost, ampak skozi zgodbe o začimbah, trgovcih, dišečih milih, starih parfumskih mojstrih in dragocenih sestavinah, ki so pred stoletji prihajale v beneško pristanišče.
Še posebej lepo pa je bilo ponovno srečanje z Joan po dvanajstih letih.
Ko pomislim, da sva pred toliko leti skupaj raziskovali naravno parfumeristiko v Bologni, danes pa sva se ponovno srečali v Benetkah, kjer sva si izmenjali izkušnje, znanje in poglede na ustvarjanje, se mi zdi to res čudovito.
Parfumeristika povezuje ljudi na prav poseben način.
Skozi vonje, radovednost, ustvarjalnost in skupno strast.
Domov sem se vrnila z novim parfumom, kupom knjig, lepimi spomini in predvsem s polno glavo novih idej ter še z enimi novim doživetjem z mojo srčno prijateljico.
In kar me najbolj veseli?
Da me svet dišav po vseh teh letih še vedno navdušuje, kot bi ga odkrivala prvič.
Parfumeristika zame ni samo ustvarjanje parfumov. Je nenehno raziskovanje narave, zgodovine, umetnosti in ljudi skozi vonje.
In vse to znanje, navdih in nova odkritja z veseljem prenašam tudi v svoje parfume in parfumske delavnice.
Komentarji